PRIMORSKA HRANILNICA VIPAVA d.d.
ZGODOVINA HRANILNICE


Uvod
Z razvojem kapitalizma so bile potrebe po denarju in tudi po najemanju posojil vse večje. Občutili so jih tudi kmetje, mali trgovci in mali obrtniki, ki so se skušali dragim obrestim izogniti z združevanjem v denarnih zadrugah. Sredi 19. stoletja sta tako nastala dva tipa kreditnih zavodov. Eno so bile posojilnice zadružnega tipa z omejeno zavezo, ki so zanimale predvsem trgovce in obrtnike (njihov oče je Shulze-Delitzsch, pri nas se je zanje zavzemal Mihael Vošnjak, zato so jim rekli vošnjakovke), drugi tip pa so bile zadruge z neomejeno zavezo, namenjene predvsem kmetom, ki niso imeli velikih vsot denarja. Ustanavljali so jih za mala območja, kjer so se ljudje med seboj dobro poznali in vedeli koliko lahko zaupajo posameznemu prosilcu. Po Raiffeisnu, ki je leta 1849 ustanovil prvo tako posojilnico, so jim na Slovenskem rekli kar rajfajznovke. Razvile so se zlasti na podeželju, v glavnem od srede devetdesetih let dalje. Pobudniki so bili najpogosteje župniki, tudi sedeži posojilnic so bili običajno v župniščih. Takega tipa je bila tudi Hranilnica in posojilnica v Vipavi


OD USTANOVITVE DO 1948

Ustanovitev, ime, sedež in okoliš
Ustanovljena je bila avgusta 1896, v zadružni register pa je bila vpisana septembra istega leta pri deželnem sodišču v Ljubljani , ker je takrat Vipava spadala pod deželo Kranjsko. Hranilnice na Goriškem so bile vpisana v zadružni register okrožnega sodišča v Gorici . Podlaga za ustanovitev je bil avstrijski zadružni zakon oziroma tako imenovana Postava od 9. aprila 1873 o pridobilnih in gospodarstvenih društvih in tovarištvih.
V času svojega delovanja je bila hranilnica večkrat prisiljena zamenjati svoje ime in se na novo registrirati. Ustanovljena je bila kot Hranilnica in posojilnica v Vipavi, registrovana zadruga z neomejeno zavezo, kar pomeni, da člani neomejeno jamčijo za njene obveznosti. Ko je po prvi svetovni vojni prišla pod Italijo, se je leta 1921 vpisala v zadružni register goriškega sodišča, še pod istim imenom. Prvič je prišlo do preimenovanja leta 1925, ko je dobila naziv Cassa popolare di prestiti in Vipacco, Consorzio registrato a garanzia illimitata. Takrat je uporabljala še tudi slovenski žig Ljudska posojilnica v Vipavi, vpisana zadruga z neomejenim jamstvom. Leta 1935 je dobila samo italijansko ime in sicer Cassa agraria in Vipaco, Consorzio registrato a garanzia illimitata. V prevodu bi bila to Kmečka posojilnica v Vipavi, že leta 1938 pa  je ime spet spremenila in sicer v Cassa rurale et artigiana in Vipaco (Kmečka in rokodelska posojilnica v Vipavi). Po končani drugi svetovni vojni so ponovno uporabljali slovenski naziv. Podobno kot v imenu je slovenščina pod Italijo izginjala tudi v poslovanju. Uradne dopise so pisali v italijanščini že v prvi polovici dvajsetih let, zapisnike občnega zbora in načelstva pa od leta 1933 dalje.
Sedež hranilnice je bil v Vipavi, zadružni okoliš pa je obsegal območje takratnega sodnega okraja Vipava , kar je bilo za hranilnico takega tipa kar veliko. Rajfajznovke so bile namreč, kot že rečeno, včasih ustanovljene samo za območje ene župnije.
Posojilnica je sprva poslovala v najetih prostorih, najprej v dogovoru z vinarsko zadrugo v Vipavi, po 1. januarju 1900 pa za kratek čas v svojih prostorih "pri Dobravčevih v stari čitalnici".  Že 5. septembra leta 1900 je bila na seji načelstva izražena potreba, da si "omisli hranilnica svoj lastni dom".  Od vdove Fani Ložar in njenih svakinj, sester Ložar, je za 20.000 kron kupila veliko hišo z vrtom, zato so del prostorov ves čas oddajali tudi v najem. Najemniki so bili različni in so se pogosto menjali. Naštejmo le nekatere: lekarnarja Hus in Med, živinozdravnik Poberaj, poslovodja posojilnice Anton Uršič in Rafael Premrl, notar Mozetič, razne družine, orožniki ipd. Gre za poslopje na starem trgu v Vipavi , na takratnih hišnih številkah 77 in 78. Že od vsega začetka je v teh prostorih domovalo tudi Kmetijsko društvo Vipava, s katerim je bila hranilnica zelo povezana in ga je ves čas tudi podpirala. Že leta 1903 je za njegove potrebe začela graditi novo veliko klet, ki mu jo je potem leta 1906, skupaj s še drugimi pripadajočimi prostori, prodala za 10.000 kron. Leta 1913 so stavbo posojilnice  po načrtih domačina Jerneja Poniža  obnovili in iz popisa prostorov, ki je nastal takrat, je razvidno, da sta bili na hišni številki 77 dve stanovanji, pisarna, "falador" (prostor za shranjevanje vinske posode) in vrt, na hišni  številki 78 pa prav tako dve stanovanji, tri pisarne v nadstropju, trije prostori v pritličju in vrt.
Leta 1925 so v stavbo napeljali elektriko, delo je opravilo domače podjetje "Stanko Grabrijan". V času druge svetovne vojne je poslopje utrpelo precej škode s strani vojaštva.

Uprava in vodstvo zadruge
Zadruga je opravljala svoje naloge samostojno in ob sodelovanju vseh zadružnikov. Ob ustanovitvi so bili njeni organi načelstvo, občni zbor in računski pregledovalec.
Načelstvo (danes bi temu rekli upravni ali izvršni odbor) je bilo sestavljeno iz načelnika in šestih članov, ki jih je izvolil občni zbor za eno leto, nato so bili lahko ponovno izvoljeni. Skrbeti je moralo za redno opravljanje zadružnih nalog, zlasti za pravilno vodenje knjig ter varno hrambo denarja in vrednostnih listin. Sklicevalo je občne zbore, določalo njihov dnevni red, reševalo prošnje za posojila. Ob koncu leta je sestavljalo bilanco in jo predložilo računskemu pregledovalcu (po letu 1907 nadzorstvu) v pregled. Zadeve iz svojega delokroga je reševalo na sejah, kjer so odločali z večino glasov. V slučaju enakega števila glasov je odločalo predsednikovo mnenje. O sejah so vodili zapisnike, ki so jih morali podpisati vsi navzoči. Vipavsko načelstvo je prva leta  zasedalo vsakih 14 dni, pozneje približno enkrat mesečno. Na sejah so največ časa posvetili reševanju prošenj za posojila. Leta 1896 so se dogovorili , da smejo v nujnih primerih prošnje rešiti tudi odborniki sami, a morajo o tem poročati na prvi seji načelstva. Včasih, ko so obravnavali pomembnejšo točko dnevnega reda, so sejo razglasili za tajno, kar je bilo dodatno opozorilo, da mora vsebina razgovora o tej točki ostati med odborniki in se ne sme javno razglašati. Tudi sicer je namreč veljalo priporočilo, naj odborniki "drže strogo uradno tajnost, posebno še, kar se pri sejah sklepa."  Decembra 1910 so na tajnem delu seje razpravljali o denarni krizi, januarja 1913 pa o predlogu zadružne zveze v Ljubljani, da bi vipavska posojilnica prevzela likvidacijo hranilnice na Colu, "ker bi bilo to važno za gospodarski razvoj v vipavski okolici" . Februarja 1914 so to nalogo res prevzeli.
Načelstvo v celoti ali njegovi posamezni člani so bili lahko kadarkoli odstavljeni s sklepom izrednega občnega zbora, a v praksi se pri vipavski hranilnici to ni nikoli zgodilo, ker ni bilo potrebno. Člani načelstva so svoje naloge namreč opravljali zelo odgovorno, večina med njimi dolgo vrsto let. Največkrat je do zamenjav prišlo šele ob smrti odbornikov. Prvi načelnik hranilnice je bil vipavski dekan Matija Erjavec, ki je bil tudi pobudnik za njeno ustanovitev in jo je vodil do svoje tragične smrti leta 1908, ko ga je v njegovi pisarni umoril ropar. Erjavec je bil tudi pobudnik ustanovitve vinarske zadruge v Vipavi in med ustanovitelji prve posojilnice na Vipavskem, ki je bila že tri leta pred vipavsko, leta 1893 ustanovljena na Slapu pri Vipavi.  Poleg načelnika Matije Erjavca so bili na ustanovnem občnem zboru vipavske hranilnice leta 1896 izvoljeni še naslednji člani načelstva Janez Demšar, župnik v Št.Vidu (današnjem Podnanosu), Anton Uršič, posestnik v Št. Vidu, Ivan Lavrenčič, posestnik in župan v Vrhpolju, Josip Ferjančič, posestnik in župan v Budanjah ter vipavska posestnika Bogomir Perhavc in Ivan Tomažič. Leta 1898 sta bila namesto Janeza Demšarja in umrlega Ivana Tomažiča izvoljena Štefan Hrib in Franc Silvester, posestnika iz Vipave. Nato do leta 1906, ko je izstopil Franc Silvester in ga je nadomestil Rafael Premrl iz Vipave, ni bilo sprememb. Leta 1908 je postal načelnik novi vipavski dekan Andrej Lavrič, umrlega Ivana Lavrenčiča pa je leta 1909 nadomestil Ferdinand Škrlj, posestnik iz Vrhpolja. Leta 1913 je izstopil Štefan Hrib, nadomestil ga je Franc Furlan iz Manč, njega pa, potem ko je padel v vojni, najprej Rihard Ferjančič z Goč, leta 1917 pa  Ivan Štrancar, župan in posestnik iz Planine. Dekan Andrej Lavrič je moral leta 1923 zapustiti Vipavo, ker ni dobil italijanskega državljanstva. Mesto načelnika je takrat prevzel Anton Uršič, dolgoletni zadružni delavec, ki pa je junija 1925 zaprosil za upokojitev in že novembra istega leta umrl. V načelstvo (v času italijanske oblasti se je imenovalo administrativni svet) je bil namesto njega sprejet Josip Žgur, načelnik pa je postal vipavski dekan Ignacij Breitenberger, ki je s tega mesta odstopil leta 1932 zaradi dekreta apostolske stolice v Rimu, v katerem je bilo zapisano, da duhovniki ne smejo delovati v organih denarnih zavodov. Dekreta z enako vsebino sta bila sicer sprejeta že leta 1910 in 1923, a so na podlagi prošenj, naslovljenih na škofijo, pri vipavski posojilnici duhovniki vseeno nadaljevali z delom.
Z vzponom fašizma je odločanje v hranilnicah vse bolj prehajalo v roke Italijanov. Leta 1932 je bil tudi v vipavski hranilnici nastavljen prefekturni  komisar, ki je imel glavno besedo. Prvi je to nalogo opravljal Giuseppe Endirizzi, za njim pa Stanislao Pertotti.
V administrativni svet so bili na občnem zboru leta 1936 izvoljeni: Matija Premrl  kot predsednik, Andrej Lavrenčič kot podpredsednik, oba iz Vrhpolja, kot člani pa Franc Durn z Gradišča, Franc Kodelja in Rafael Cunta iz Vipave, Jožef Stopar s Slapa in Jožef Vovk z Goč. Junija 1941 pa je predsednik postal Andrej Lavrenčič z Vrhpolja, podpredsednik Franc Furlan iz Manč, člani pa so bili Franc Kodelja in Rafael Cunta iz Vipave, Anton Nabergoj s Slapa, Ivan Žejn iz Budanj in Janez Benčina z Goč. Po koncu druge svetovne vojne je hranilnico od leta 1946 pa do njene likvidacije leta 1948 vodil Franc Bavčar.

Občni zbor je sklepal o spremembi pravil, likvidaciji zadruge, izvolitvi ali odstavitvi načelstva in računskega pregledovalca, potrditvi letnega računa. Redni občni zbor so sklicevali enkrat v letu, izrednega pa, če se je načelstvu to zdelo potrebno ali če je to od njega zahtevala desetina zadružnikov v posebni pisni vlogi s točno določenim dnevnim redom. Dan, uro, kraj in dnevni red občnega zbora je bilo treba razglasiti 14 dni prej v časopisu. V prvih pravilih iz leta 1896 je bil za objavo določen časopis Slovenec, v pravilih iz leta 1907 pa Narodni gospodar, glasilo Zadružne zveze v Ljubljani. Pozneje so se, da bi bil odziv večji, odločili objavljati obvestila še v Domoljubu. V obdobju med obema vojnama so po sklepu občnega zbora z dne 2.11.1919 uradne vesti razglašali v listu Edinost. Občni zbor je sklepal veljavno, če je bila prisotna vsaj desetina članov, sicer je bilo treba v treh tednih (v času italijanske in tudi jugoslovanske oblasti čez pol ure) sklicati drug občni zbor, ki je smel sklepati brezpogojno. Vipavski hranilnici se je kar redno dogajalo, da prvi občni zbor ni bil sklepčen, saj je bila udeležba članov vedno zelo nizka. Zadružnika, ki se zbora osebno niso mogli udeležiti, je lahko na podlagi pisnega pooblastila zastopal drug zadružnik.

Računski pregledovalec je imel nalogo natančno pregledati letni račun in o njem poročati občnemu zboru. Poleg tega je nadzoroval delovanje načelstva, imel pravico, da se vsak hip prepriča o stanju blagajne kot tudi, da pregleda poslovanje nasploh. Če je bil zadržan, je posle opravljal njegov namestnik. Leta 1896 je bil na to funkcijo izvoljen vipavski kaplan Fran Rajčevič, nadomeščal pa ga je Fran Silvester, trgovec v Vipavi. V naslednjih letih so se zvrstili še Janez Kramar, župnik v Št.Vidu ter vipavska kaplana Janez Gnidovec in Fran Bratož.
Leta 1907 je v spremenjenih pravilih računskega pregledovalca nadomestilo petčlansko nadzorstvo z enakimi nalogami. Načelstvo in nadzorstvo sta se po potrebi sestali na skupni seji, pogosto pa se je en član nadzorstva udeležil tudi seje načelstva.
Iz poročil računskih pregledovalcev oziroma nadzorstva, ki so jih podajali na občnih zborih, je razvidno, da je posojilnica vedno poslovala v skladu s predpisi.
Tudi revizorji zadružnih zvez, ki so občasno pregledovali poslovanje hranilnice, niso nikdar ugotovili  večjih nepravilnosti. Majhne pripombe je hranilnica vedno upoštevala in napake popravila. Pod Avstro-ogrsko je bila včlanjena v Zadružno zvezo v Ljubljani, med obema vojnama pa v Zadružno zvezo v Gorici, ki pa jo je fašistična oblast leta 1928 razpustila . Od leta 1932 je bila hranilnica včlanjena le še v vsedržavno zvezo podeželskih posojilnic v Rimu (Associazione nazionale fra le Casse Rurali-Agrarie ed enti ausiliari in Roma).

Dejavnost zadruge
Osnovni namen ustanovitve hranilnice je bil vzpodbujati ljudi k varčevanju in jim z ugodnimi posojili pomagati v denarnih stiskah. Poleg tega pa je skrbela tudi za splošen napredek prebivalstva, zlasti na gospodarskem področju, pa tudi pri izobraževanju, kulturi in športu. Bila je primeren naslov, na katerega so se številni posamezniki, pa tudi društva in ustanove iz domačega in širšega okolja, obračali s prošnjami za podporo in največkrat jim je bilo ugodeno.
Takoj po ustanovitvi se je tudi sama, da bi dobila denar za začetek poslovanja, obrnila na zvezo kranjskih posojilnic in na ljudsko posojilnico v Ljubljani in od vsake dobila tisoč goldinarjev posojila kot hranilno vlogo. Zveza kranjskih posojilnic ji je poleg tega za ustanovne stroške poklonila 50 goldinarjev.

Včlanitev v zadrugo je dovoljevalo načelstvo. Novi član je moral podpisati pristopno izjavo, vplačati zadružni delež in vpisnino in se vpisati v imenik zadružnikov. Ob ustanovitvi hranilnice je bil zadružni delež 1 goldinar, vpisnina pa 30 krajcarjev. Prostovoljni izstop je bilo treba pisno naznaniti, članstvo pa je posamezniku lahko prenehalo tudi, če ni izpolnjeval zadružnih pravil, če je zaradi kaznivih dejanj izgubil volilno pravico, če se je včlanil v drugo denarno ustanovo, se izselil iz zadružnega okoliša in podobno. V dokumentaciji so zabeleženi le prostovoljni izstopi, čeprav je večkrat razvidno, da so bili posamezniki včlanjeni tudi v drugo, ponavadi slapensko posojilnico. Zanimivo je, da jih načelstvo zaradi tega ni izključilo iz zadruge, sklenilo je le od njih izterjati posojila. Za enak ukrep so se leta 1900 odločili tudi pri članu, ki je "spodkopaval ugled posojilnice" , kar bi tudi lahko bil razlog za prenehanje članstva.

Hranilne vloge je zadruga sprejemala od vsakega, ne glede na to, ali je bil njen član ali ne. Vpisovali so jih v hranilne knjižice, ki so se glasile na vlagateljevo ime, zanimivo pa je, da je denar lahko dvignil vsak, ki je prinesel hranilno knjižico, če le ni vlagatelj posebej zahteval, da se sme izplačati le njemu ali njegovemu pooblaščencu. Obrestna mera se je spreminjala glede na razmere na denarnem trgu. Ob ustanovitvi hranilnice je bila 4,5 %, decembra leta 1912 so jo bili zaradi konkurenčnosti, ker so jo višali tudi drugi denarni zavodi, prisiljeni zvišati za četrt odstotka. V času prve svetovne vojne se je večkrat znižala, ker so ljudje malo trošili in zato veliko denarja vlagali. Leta 1919 so tako obresti na hranilne vloge znašale le 1,75 %. Na izhodiščno vrednost 4,5 % so se vrnile leta 1921. Leta 1927 so jih bili prisiljeni "zaradi gospodarske mizerije in splošnega pomanjkanja denarja"  še zvišati.

Posojila so po določbah zadružnih pravil lahko dobili le člani hranilnice in sicer na "osebni kredit" in na zastavo (vrednostne listine, stvari malega obsega in večje vrednosti, blago, hipoteke). Posojila na osebni kredit je načelstvo dovoljevalo na dolžno pismo, pri čemer se je morala poleg posojilojemalca zavezati za plačilo vsaj še ena zanesljiva oseba kot porok, lahko pa je načelstvo zahtevalo tudi več porokov. Pri poročenih izposojevalcih naj bi se oba, mož in žena, zavezala kot solidarna sodolžnika. Zanimivo je, da pri vipavski posojilnici, kjer so bili sicer zelo natančni in dosledni, tega niso upoštevali. Ko je zadružna zveza v Ljubljani to posebej priporočila, so na seji načelstva 28. novembra 1911 ugotavljali, da bi bilo "težko izvedljivo in bi škodljivo vplivalo na zavod, če bi se to splošno zahtevalo, upoštevajoč značaj našega ljudstva."
Večina posojil je bila odobrena na dolžno pismo, ob jamstvu porokov. Pri posojilih na zastavo, ki jih je bilo precej manj, je šlo v glavnem za vknjižbe na nepremičnine. Višina obresti na posojila je bila, enako kot pri hranilnih vlogah, odvisna od razmer na denarnem trgu. Po zadružnih pravilih iz leta 1896 naj bi skupaj s pristojbinami ne presegala obresti na hranilne vloge več kot za odstotek in pol. Ob začetku poslovanja hranilnice je bila zares ugodna, saj je za posojilo na poroštvo znašala 5,5 %, na vknjižbo pa 5 %. Pozneje se po potrebi spreminjala, leta 1921, ko je denarja zelo primanjkovalo, je na primer znašala 7% in presegala obresti na hranilne vloge za 2,5 %.  Obresti na posojilo je bilo treba plačati dvakrat letno. Krajše zamude so spregledali, tistega pa, ki jih 2 leti ni plačal, se je iztožilo. Bil je tudi primer, ko prosilcu, ki je vedno zamujal s plačilom obresti, niso več odobrili posojila.
Prva vloga za posojilo v znesku 300 goldinarjev je bila odobrena že na prvi seji načelstva 15. septembra 1896. Na drugi seji je bilo prošenj že devet. Pozneje je njihovo število nihalo, največkrat so jih na posamezni seji obravnavali med 10 in 30, včasih več (7. novembra 1987 na primer  41, aprila 1914 pa celo 56) ali pa tudi manj (27. aprila leta 1917 le dve, 15. maja istega leta nobene, julija 1919 le eno). V normalnih okoliščinah so večini prošenj ugodili, v primeru zavrnitve pa niso navajali razloga, razen v primeru, ko je bil prosilec včlanjen tudi pri drugi hranilnici.

Posojilojemalci so bili v glavnem posamezniki iz zadružnega okoliša, pa tudi razna društva in ustanove, med katerimi velja posebej izpostaviti mlekarsko zadrugo v Št. Vidu in kmetijsko društvo v Vipavi. Poklicev posojilojemalcev v zapisnikih niso navajali, gotovo pa je šlo večinoma za kmečko prebivalstvo, kar kažejo tudi nameni, za katere so posojila rabili. Prevladujejo namreč potrebe, vezane na kmetijstvo (za nakup zemljišča, živine, krme, semena, vinske posode, za zidanje ali popravilo hleva, plačilo davka, za rigolanje zemljišča in podobno). Naslednjo skupino sestavljajo prošnje za posojilo za rešitev stanovanjskih potreb prebivalstva oziroma zagotovitev bivalnih prostorov (nakup, zidava, popravilo hiše). Velikokrat se je posameznik zatekel k posojilnici po denar za vračilo dolga, ki ga je imel že od prej. Pogosto se kot razlog navaja tudi izplačilo dote otrokom ali bratom oziroma sestram, ženitne stroške, bolezen, pogreb, včasih notarske stroške. V začetnem obdobju delovanja posojilnice je več prosilcev rabilo denar za potovanje v Ameriko, nekajkrat tudi za vrnitev domov, nakar je načelstvo oktobra leta 1912 sprejelo sklep, da za pot v Ameriko posojil ne bo več dovoljevalo. Včasih, zlasti med vojno, so se zadolžili za nakup živeža, večkrat pa vzroka niso natančno opredelili (za domače potrebe, za gospodarske potrebe). Leta 1913 sta bili dvakrat odobreni posojili z neobičajnim razlogom ("za luksuz", "za nepotrebne reči"), junija 1932 pa je nekdo želel posojilo, da bi lahko zaposlil deklo. K vipavski hranilnici je že oktobra leta 1896 pristopil tudi grof Karol Lanthieri, ki je bil večkrat tudi med posojilojemalci. V primerjavi z drugimi prosilci si je izposojal kar velike vsote denarja (od 5000 pa do 80.000 kron v posamezni prošnji). Sicer so se zaprošeni zneski za časa Avstro-ogrske gibali od 30 kron naprej, največ jih je bilo med 30 in 1000 kronami.

Rok vračila posojila je določilo načelstvo za vsak primer posebej, upoštevajoč tudi prosilčevo željo, v nobenem primeru pa naj ne bi bil daljši od štirih let, kar je bilo določeno tudi v zadružnih pravilih. Velikokrat se je zgodilo, da prosilec v dogovorjenem roku denarja ni vrnil. Na sejah načelstva so se veliko ukvarjali z zapadlimi posojili (v januarju 1906 je bilo 118 takih primerov) in največkrat ugodili prošnjam za podaljšanje odplačevanja, včasih z dodatnim pogojem, da je dolžnik moral zamenjati poroka. Včasih so se odločili dolg izterjati po sodni poti, včasih so na primer zasegli pridelek grozdja. Pri dodeljevanju posojil so bili previdni, zato so se pred odobritvijo večkrat odločili pridobiti dodatne informacije o prosilcih in porokih. Okoliš posojilnice je bil namreč kar velik in odborniki niso mogli dobro poznati prav vseh ljudi. V kriznih obdobjih so dodeljevanje posojil omejili. Prvič so že 25. oktobra 1910 sprejeli sklep da se "z ozirom na denarno krizo ugodi samo nujnim prošnjam". Tudi 1. junija 1921 so se odločili "zaradi pomanjkanja denarja dovoliti le nujna posojila in majhne zneske oziroma pogojno, če bo denar". Oktobra 1926 je tudi zadružna zveza v Gorici svetovala hranilnici, naj prošnje za posojila kolikor mogoče odbija, češ da bo prav s tem najbolj koristila svojemu okolju.

Kot že rečeno, si je hranilnica v Vipavi, ki so jo vodili razgledani in razumni slovenski možje ves čas prizadevala za splošen dvig življenjske ravni prebivalstva. Močno so se zavedali, da je to možno le ob trdnem gospodarstvu, ki je v tem okolišu temeljilo predvsem na kmetijstvu, zato so se na razne načine trudili za njegov razvoj.  Hranilnica je z denarjem in nasveti močno podpirala kmetijsko društvo v Vipavi, s katerim je bila tesno povezana. Društvi sta delovali v isti stavbi, skupni so jima bili tudi nekateri odborniki. Že decembra 1901 je hranilnica sklenila delno pokrivati stroške za vinarja, ki je bil zaposlen pri kmetijskem društvu, in je po potrebi pomagal tudi poslovodji hranilnice. Marca 1902 se je načelstvo odločilo kupiti filtrirni aparat za vino, ki ga je za primerno odškodnino posojalo kmetom. Leta 1905 so kupili parni kotel in ga prepustili v last kmetijskemu društvu, kateremu so leta 1906 prodali tudi novozgrajeno klet. Že 30. julija 1909 pa so mu odobrili kredit "za nakup Juljanove hiše zaradi vrta, kjer se namerava zgraditi druga klet." Junija 1907 so se odločili za nakup delnic družbe Union v Ljubljani pod pogojem, da bo kupovala vipavska vina, zlasti pri kmetijskem društvu. Z enakim namenom so leta 1909 pristopili k deželni vinarski zadrugi v Ljubljani. Istega leta so denarno podprli izdajo brošure v češkem jeziku, ki je reklamirala vipavska vina. Na seji načelstva 24. marca 1910 so se odločili, da bodo vsakoletne obresti in čisti dobiček "obrnili za javne obče koristne naprave na primer da se podpira skupno nabavo strojev za kmetijstvo." Obenem so podpirali tudi napredek živinoreje, izboljšanje travnikov in zidanje sodobnih hlevov in gnojišč, "ker ima ta panoga za Vipavce v gospodarskem oziru najboljšo prihodnost in bi bile podpore, ki bi jih hranilnica v ta namen izdala za ljudski blagor najbolje naložene."  Določili so tudi dva odbornika, ki naj bi proučila delovanje tako imenovanih strojnih zadrug in si ogledala pravilno zasnovane hleve in gnojišča. Ta dva sta čez dva meseca seji načelstva poročala o svojem poučnem potovanju po živinorejskih in strojnih zadrugah in priporočala njihovo ustanovitev tudi v Vipavi, kar se je ob znatni pomoči hranilnice še v istem letu tudi zgodilo. Nasploh so se trudili slediti napredku v gospodarstvu in se izobraževati. Leta 1908 so organizirali in odbornikom plačali poučni izlet po Primorski, leta 1910 so Rafaelu Premrlu krili del stroškov za poučno potovanje v Švico, Mirku Perhavcu pa za pot na Dunaj. Franc Vitežnik je leta 1912 za 3 mesece odšel v Olomuc na Moravsko, da bi se naučil češčine.
Znatne podpore hranilnice je bila deležna tudi mlekarna v Št. Vidu, saj so ji v času od 1908 do 1912 kar štirikrat odobrili posojilo (leta 1908 30.000 kron, leta 1910 20.000, leta 1911 27.000 in leta 1912 5.000 kron), od tega dvakrat brezobrestno.

Hranilnica je svojim članom stala ob strani tudi ob raznih nesrečah v družini ali naravnih nesrečah. Največkrat je šlo za denarne podpore ob poginih živine, požigih stanovanjskih in gospodarskih poslopij ter ob smrti zakonskega partnerja. Julija 1913 so se na seji načelstva odločili, da podpore ob poginih živine ukinejo, ker so želeli živinorejce vzpodbuditi, da si ustanovijo  tako imenovane "goveje zavarovalnice", pri katerih bodo za majhne stroške lahko zavarovali svojo živino in ob izgubi dobili tudi ustrezno denarno nadomestilo.

Hranilnica je podpirala dejavnosti domačega prebivalstva tudi na področju kulture in športa. Redno se je odzivala na prošnje številnih izobraževalnih društev na svojem območju (v Vipavi, Budanjah, Št. Vidu, Mančah, Vrhpolju, Podragi, na Slapu, Ustjih) in jim s podporami ali brezobrestnimi posojili pomagala pri nakupu knjig, harmonija, pri gradnji gledališkega odra, društvenega doma ter ob raznih prireditvah. Telovadnim društvom Orli oziroma telovadnim odsekom izobraževalnih društev je pomagala pri nakupu telovadnega orodja.
Leta 1909 je prispevala za gradnjo planinske koče na Nanosu, februarja 1910 pa je kupila celo episkop (takrat so uporabljali izraz skioptikon) in ga posojala društvom ob prireditvah.

Za časa Avstro-ogrske je bilo šolanje zelo drago, saj so bila vsa izobraževalna središča precej oddaljena. Hranilnica je večkrat z enkratno podporo ali z brezobrestnim posojilom pomagala posameznim, sicer ne prav številnim študentom in dijakom iz svojega okoliša (Alojzu Štrancarju s Planine, Francu Ježu in Ladislavu Premrlu iz Vipave, Ivanu Žgurju iz Podrage, Francu Vitežniku iz Št. Vida).
Manjše denarne prispevke pa je v tem času večkrat namenila tudi Akademskemu društvu Danica na Dunaju, Leonovi družbi za revne visokošolce v Ljubljani, Dijaški zvezi v Ljubljani, Dijaški ljudski kuhinji v Ljubljani, Zavodu Svetega Nikolaja v Trstu, Slovenski gospodarski šoli pri Svetem Jakobu v Rožu na Koroškem, pa tudi ustanovi za revne šolske otroke ljudske šole v Vipavi. Nasploh je imela posluh za revne, saj je leta 1908 namesto vina ob pogrebu načelnika Matije Erjavca namenila vsaki občini v vipavskem sodnem okraju po 10 kron za uboge.
V času italijanske oblasti je bila podpore večkrat deležna prosvetna zveza v Gorici pri organizaciji gospodinjskih tečajev, pa Mohorjeva druža in Alojzijevišče v Gorici, šolsko društvo v Trstu  in slovensko sirotišče v Gorici, h kateremu je posojilnica pristopila tudi kot ustanovni član.

Hranilnica je pomagala tudi pri organizaciji raznih cerkvenih prireditev ter pri gradnji in opremi cerkvenih objektov. Leta 1912 je denarno podprla evharistično slovesnost v Logu pri Vipavi, leta 1913 pa katoliški shod jugoslovanske mladine v Ljubljani. Ob tej priliki je odobrila tudi denar za izdelavo vipavske narodne noše, v kateri naj bi se članice okoliških katoliških izobraževalnih društev udeležile shoda. Leta 1909 je cerkvenemu predstojništvu v Podgradu prispevala za gradnjo nove cerkve, leta 1914 cerkvi Svetega Jožefa v Ljubljani za nakup zvonov, leta 1928 pa sodelovala tudi pri nakupu novih zvonov v Budanjah, na Slapu in v Vipavi.
Leta 1910 je načelstvo vse obresti rezervnega sklada za minulo leto namenilo za gradnjo dekliške šole v Vipavi, leta 1913 pa 10 % čistega letnega dobička knezoškofijskemu zavodu v Št. Vidu v Ljubljani.


Zaključek
Hranilnica v Vipavi je v času od ustanovitve do leta 1948 doživela več burnih in prelomnih dogodkov. Prvi tak je zagotovo bila prva svetovna vojna, ki vipavske hranilnice na srečo ni pognala v izgnanstvo, so se pa člani načelstva pripravili tudi na možnost selitve. Leta 1915, po vstopu Italije v vojno, so določene dokumente poslali v varstvo k zadružni zvezi v Ljubljano, dvojnike izpiskov hranilnih vlog in posojil ter ključe blagajne pa je hranil pri sebi načelnik. Vojna je utečen sistem poslovanja prekinila, treba se je bilo prilagoditi izrednim razmeram. Prošenj za posojila je bilo manj, vloženega denarja veliko, zato so obrestne mere nižali. Država je pogosto pozivala k vpisu vojnega posojila in hranilnica ga je v času od novembra 1914 do novembra 1917 vpisala kar sedemkrat v skupnem znesku 240.000 kron. Vojnim razmeram je bila prilagojena tudi dobrodelna dejavnost. Že avgusta in oktobra 1914 je hranilnica v strahu pred pomanjkanjem živeža naročila več vagonov koruze in drugih žit za preskrbo prebivalstva, leta 1915 in leta 1918 pa je županski zvezi za ta namen odobrila 100.000 in 500.000 kron posojila. Večkrat je prispevala denar za ranjence, za bolnišnice, za družine vpoklicanih vojakov, za vojne sirote, za vojaške domove, za goriške begunce. Avgusta 1915 je kupila celo umetni nogi za dva ranjena vojaka iz vipavskega okraja.
Konec vojne je prinesel olajšanje, a hkrati tudi veliko razočaranje. Ozemlje so zasedli Italijani in zelo hitro začeli kazati svojo nenaklonjenost slovenskemu življu, ki se je izrazito pokazala že pri menjavi avstroogrskega denarja v italijanskega. Italijanska vlada je menjavo zelo ovirala in s tem hranilnici onemogočala normalno poslovanje, saj je zaradi pomanjkanja gotovine morala omejevati dvigovanje denarja in odobravanje posojil ter odklanjati prošnje za podpore. Ljudje so bili zmedeni, že leta 1919 so se pojavljale celo govorice, da bo hranilnica propadla, čemur naj bi bila vzrok avstrijska vojna posojila. Načelstvo je v strahu, da bodo ljudje panično dvigovali denar, določilo odpovedne roke za dvig gotovine, razpisali so celo nagrado za tistega, ki bi izsledil obrekovalca. Predvsem pa so se  trudili ljudi pomiriti, jim prikazati resnično stanje in  na razne načine poskušali doseči čimprejšnjo zamenjavo  kron v lire. Obrnili so se na razne naslove, tudi direktno na vlado v Rimu, a ni pomagalo. Na seji načelstva 22. maja 1923 so razočarani ugotavljali, da je vlada s tem, da ni omogočila zamenjave denarja, "zadala tukajšnjemu zadružništvu silen udarec z namenom, da bi občinstvu diskreditira naše posojilnice na račun italijanskih kreditnih zavodov. Namen se ji je vrlo posrečil, zlasti še s tem, ker je dvema ali trem zavodom izmenjala, medtem, ko je vsem drugim zamenjavo odtegnila." Postopki pa so se vlekli še več kot leto dni in denar je bil zamenjan šele junija 1924. Razmerje je bilo 6 kron za eno liro, kar je bilo glede na uredbo italijanske vlade iz leta 1919, da se zamenjava izpelje 40 %, se pravi 4 krone za eno liro, neugodno. Je pa to bilo za posojilnico vendarle veliko olajšanje, saj ji je omogočilo normalno opravljanje dela. Julija 1924 so na seji načelstva sklenili ljudi obvestiti o novem položaju in z zadovoljstvom ugotavljali: "Posojilnica je v stanju s posojili postreči enako kot pred vojno." Zadovoljstvo pa ni trajalo dolgo. Stanje gospodarstva je bilo slabo, ljudje so zelo malo denarja vlagali, vse večje pa so bile potrebe po posojilih, zato vsem prošnjam niso mogli ugoditi. Na seji 8. novembra 1927 so na primer kar 12 od 34 vlog odbili, pa še za ugodno rešene je veljalo, da se "izplačajo le tedaj, ako je denar na razpolago." V marcu leta 1931 so se odločili najeti 30.000 lir posojila pri hranilnici Monte di Pieta v Gorici. Do še hujših težav, izgube in resnično stresne situacije pa je v hranilnici prišlo zaradi  finančnega poloma in za tem tudi likvidacije zadružne zveze v Gorici, pri kateri je imela naloženega veliko denarja. Maja 1931 je načelstvo pisalo celo predsedniku vlade Mussoliniju in ga prosilo naj  posojilnico oprosti vsaj plačila davkov, če že ne pokrije izgube, a je bila prošnja odbita. Skupaj s še drugimi prizadetimi zadrugami je hranilnica podobno prošnjo na centralno vlado v Rimu naslovila tudi novembra istega leta, a brezuspešno. Na koncu so morali izgubo, nastalo pri zadružni zvezi v Gorici, za katero niso bili odgovorni, pokriti zadružniki sami. Na skupni seji načelstva in nadzorstva 13. junija 1932 so sprejeli sklep, da vsak član podpiše menico za 150 lir in potem v obrokih, v skladu z možnostmi odplača dolg. Trideseta leta dvajsetega stoletja so čas, ko so propadle mnoge slovenske posojilnice na Primorskem. Vzrok je bila tako splošna gospodarska kriza kot tudi močna konkurenca italijanskega bančništva in interes fašističnih oblasti za odpravo slovenskih kreditnih zavodov kot morebitnih žarišč odpora proti fašizmu. Vipavska posojilnica je bila gospodarsko dovolj  močna, da je v teh težkih razmerah preživela. Neprekinjeno je poslovala tudi po kapitulaciji Italije in ves čas druge svetovne vojne, čeprav le enkrat tedensko in z minimalnim prometom. Jugoslovanski vojski je odobrila 250.000 lir posojila, za katero so ji bili izdani vrednostni boni. Po končani vojni je uspešno poslovala do leta 1948, ko je v skladu z Uredbo o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS št. 16/1947) prešla v likvidacijo. Njene vloge in posojila je prevzel kreditni odsek pri Kmetijsko vinarski zadrugi Vipava.

Aleksandra Pavšič Milost, Pokrajinski arhiv Nova Gorica